Poslušam premiera Šarca in politike iz parlamenta, da je treba prodajo Abanke zaustaviti. Baje se vsak dan pojavljajo novi vidiki, pravi šef SD v parlamentu, ki kažejo na problematičnost bančne luknje in njene sanacije v letu 2013. Oddaja nacionalke o bančnem breznu je postala ključno razodetje o tej potezi slovenske gospodarske politike in čez noč tudi ključna za usodo Abanke. Toda, dovolite mi skromno vprašanje: kaj pa ima sanacija bančnega sistema v letu 2013 opraviti z razlogi za upravičenost prodaje Abanke? Recimo, da je bila ta sanacija v resnici preplačana, da je bila izsiljena s strani evropske politike in finančnih lobijev, da je bila posledica napačnih in nepremišljenih potez njenih slovenskih deležnikov in da so se nekateri ob njej obogateli? Tudi, če je vse to res, zakaj pa potem Abanke ne bi privatizirali? Zakaj bi jo morali ohraniti v državni lasti? Ali pa celo kdo misli, da bi jo morali ohraniti v lasti nekega Slovenca, da bi potem bila slovenska? Verjetno bi tega Slovenca potem morali poiskati s tombolo, saj slovenskih kupcev z denarjem očitno ni? Ali bomo z zaustavitvijo prodaje Abanke zmanjšali spornosti iz bančne sanacije, preprečili njeno preplačilo, evropsko izsiljevanje iz časa po krizi 2008, zmanjšali nepremišljenost in šibkost slovenskih politikov? Ali pa je točna iztočnica prav obratna: Abanko je potrebno prodati prav zato, ker je bila bančna luknja precenjena in preplačana? Če so tudi v Abanki precenili bančno luknjo in dali vanjo preveč dodatnega trajnega kapitala iz denarnic davkoplačevalcev, je banka pretirano dokapitalizirana. Taka pa je danes več vredna, kot če njena kapitalska ustreznost ne bi bila posledica prevelike dokapitalizacije. Prodamo jo lahko dražje, kot če ne bi bila bančna luknja v njej precenjena. Pri tem pa ni nepomembno, da je njena prodaja edina pot, da davkoplačevalci kaj dobijo nazaj od prevelike dokapitalizacije. Denar, ki smo ga dali v banke, namreč že dolgo ni več v teh bankah in ga zato ni mogoče vzeti nazaj, kot je nekoč trdila ga. Bratušek. Z njimi so banke pokrile obveznosti do tujih investitorjev, denar je torej v tujini. Edini način, da ga dobimo vsaj nekaj nazaj, je potem, da podjetje prodamo. Prekapitalizirana, če je bančna luknja v njem res precenjena, ob dobrem gospodarjenju in ustreznem prodajnem postopku je Abanka lahko veliko vredna. Razlogi za in proti privatizacije Abanke v letu 2019 torej niso v spornosti nastanka bančne luknje in njeni sanaciji v letu 2013. In tudi odgovornost za prodajo Abanke ni pri ljudeh iz zgodbe o bančni sanaciji, pač pa je pri sedanji oblasti.
Maks Tajnikar 