Moj kolega Jože P. Damjan je pred kratkim na svojem blogu predlagal, da Adrio Airways rešujemo s pomočjo tako imenovane »obvezne gospodarske javne službe«. Na ta način, danes država zagotavlja financiranje nedonosnega, a potrebnega avtobusnega in železniškega prometa v Sloveniji, in sicer na način, ki ni v nasprotju z evropsko zakonodajo. Tak predlog sem že sam oblikoval v letu 2010 (ali mogoče celo že v letu 2009), saj mi je po vstopu v nadzorni odbor tega podjetja postalo zelo hitro jasno, da bo podjetje težko preživelo na trgu. O tem sem v tem blogu že nekajkrat pisal. Vendar so tedaj pravne službe na vpletenih ministrstvih in tudi vladi trdile, da to ni mogoče. Ne vem, kaj bi rekle danes. Toda ta zapis ni nastal zaradi samega predloga. Potem ko mi je postalo jasno, da z vso poslovno telovadbo ne bomo mogli privesti podjetja čez prag rentabilnosti, sem namreč tudi v javnosti večkrat opozoril, da Slovenci moramo imeti Adrio Airways zato, da z njo letimo, in ne da z njo delamo profit. Urednik Financ g. Frankl se je iz te moje izjave posmehoval. In nihče se ni v javnosti postavil na mojo stran. Nihče tudi iz kroga mojih profesionalnih kolegov. Damjanov današnji predlog, da naj bo Adria Airways »obvezna gospodarska javna služba«, pa potrjuje, da sem imel prav. Z Adrio Airways bomo Slovenci ali leteli, četudi ne bomo delali profita, ali pa ne bomo niti leteli. Pa ne le z Adrio Airways, pač pa na sploh iz Ljubljane.
Maks Tajnikar 