Odgovor je preprost: način, kako ju je moč financirati. Oglejmo si najprej stanovanjsko politiko. Seveda gre pri tej za različne ukrepe. Sedaj naj bi država omogočala poroštva družinam, ki sama ne bi mogla brez državnega poroštva najeti kreditov za nakup stanovanja. Ta ukrep je neumnost, če se zavedamo, da posameznik ne more odplačati kredita, če glavnice in obresti tudi sam ni sposoben privarčevati v doglednem času. Če bi država želela pomagati tistim, ki so kreditno sposobni, bi bilo boljše, če bi subvencionirala obresti in s tem znižala stroške kreditojemalcem.
Ampak bodočnost bo zahtevala tako zaradi ekonomike kot zaradi solidarnosti najemna stanovanja. Zavedati se moramo, da moramo zelo hitro in v velikem obsegu zgraditi sklad stanovanj, za katera bi bila najemnina znosna za mlade in stare. Če izhajamo iz cilja čim nižje najemnine, moramo upoštevati dva pogoja: prvič, kvadratni meter takega stanovanja mora imeti bistveno nižjo ceno, kot jo ima sedaj, in drugič, najemnina ne more obsegati sredstev glavnice za izgradnjo stanovanj. Prvi pogoj lahko uresničimo le z boljšo tehnologijo gradnje, ki jo lahko prinese konkurenca tujih gradbenikov, pri kateri se nam ne smejo čisto nič smiliti domači. Drugi pogoj pa lahko uresničimo, če stanovanja gradimo z naložbami trajnega kapitala in ne kreditov. Pri naložbi trajnega kapitala mora najemnina dajati sredstva za plačilo pričakovanih donosov na kapital in stroškov vzdrževanja stanovanj, pri naložbi s pomočjo kreditov pa mora najemnina dajati sredstva za vračilo glavnice ter plačilo obresti in stroškov vzdrževanja stanovanj. Kreditno financiranje izgradnje najemnih stanovanj ne omogoča dovolj nizkih najemnin.
Za izgradnjo najemnih stanovanj s pomočjo trajnega kapitala, moramo ustanoviti sklad trajnega kapitala. Sklad bi moral biti neprofitni. To pa pomeni, da tako funkcijo ne more prevzeti sedanja slaba banka, ki je predraga že po plačah in je tipično profitno organizirana institucija. Lahko pa ga ima sedanji stanovanjski sklad, da si ne izmišljujemo novi državnih organizacij. Vir za tak sklad pa je danes v bankah: 20 milijard ne obrestovanih prihrankov gospodinjstev. Ponudimo jim obveznice brez dospetja (ang. perpetual bond), ki zahtevajo plačilo obresti, a ne vračanja glavnice. Vir za plačilo obresti naj bi bile najemnine, glavnico pa bi lahko kupci obveznic unovčili, če bi ponudili tako obveznico na trgu vrednostnih papirjev. Drugih pametnih in realističnih rešitev za najemna stanovanja ni.
Trajni kapital pa ni rešitev le za najemna stanovanja. Je čaroben tudi za dolgotrajno oskrbo. Ta je nerešljiva uganka, projekt, za katerega ne vemo, kakšen naj bi bil. Številni ga povezujejo z zdravstveno reformo. Ta iztočnica pa je na žalost prva ovira, ki onemogoča njegovo uresničitev. V bistvu je povezan s pokojninsko reformo. Če se zavemo, da so pokojnine preprosto del dohodka, ki ga namesto avtomobilov in mobitelov namenjamo za starejše, za njihovo dostojno življenje, je jasno, da morajo biti pokojnine vsaj tako velike, da starejši lahko s pokojnino plačajo dom za upokojence. Nižja cena za preživetje, kot je plačilo za dom za upokojence, preprosto ne more biti. Dolgotrajne oskrbe torej ni mogoče urediti, če ne uredimo neke vrste temeljni dohodek za starejše (ne glede na to, kaj so delali v življenju) Če starejši dobe ta dohodek, pa je jasno, da za dolgotrajno oskrbo ostane odprto le eno vprašanje: kdo bo zgradil domove za upokojence in kdo bo ponudil storitve za oskrbo na domu. Drugo vprašanje bo rešilo podjetništvo, ker ga bodo starejši s temeljnim dohodkom tudi lahko plačali. Prvo vprašanje pa je stvar cene bivanja v domovih za upokojence. Ta mora biti neprofitna, kar pa pomeni, da ne vključuje neravnotežnih in ekstra profitov, a investitorjem v take domove še vedno zagotavlja normalni profit. Ne zagotavlja pa jim vračila glavnice, če dom zgradijo s kreditom. Vsi investitorji s trajnim kapitalom in država z državnimi obveznicami brez dospetja, ki so lahko rešitev za najemna stanovanja, bi morali zaduhati investicijsko priložnost. Če država zraven doda zemljo, vse “neumne” papirje in del denarja, ki ga sedaj meče stran za podporo zasebnih investicij, bomo imeli kmalu preveč domov za ostarele.
Maks Tajnikar 