Moji (profesionalni) kolegi in tudi sodelavca Damjan in Masten so se nedavno razpisali o fiskalnem pravilu. Seveda v povezavi s proračunsko politiko, ki jo izvaja in načrtuje sedanja vlada. Meni se fiskalno pravilo nikoli ni zdelo prav genialna iznajdba. Vsaj dve skupini razlogov lahko navedem meni v opravičilo. Prvo skupino sestavljajo »tehnični« pomisleki. Zavedati se moramo, da so bile v celotnem obdobju po letu 2008 medletne spremembe izvoznega povpraševanja okoli 5 krat večje od primerljivih sprememb javno finančnih odhodkov in da so bile celo medletne spremembe investicij od njih okoli 2 krat večje. Zato javno finančni odhodki nikoli v novem tisočletju niso bili glavni faktor rasti ali padanja gospodarske rasti v Sloveniji. Če fiskalno pravilo uporabimo kot proticiklično orodje, zelo verjetno ne bomo dosegli nobenih odločilnih učinkov na gospodarsko rast, bomo pa lahko spačili nekatere druge učinke, ki jih daje proračun države. Ali obratno, če se igramo z državnim proračunom, še ne pomeni, da bomo škodili gospodarski rasti, ker slednjo določajo v bistveno večji meri avtonomni izvoz, investicije z akceleracijo in endogena potrošnja gospodinjstev. »Varčevati v prosperiteti in trošiti v recesiji« zato ni vedno kaj vreden nasvet, čeprav se sliši zelo keynesiansko. V bistvu nova klasična teorija, kamor spada fiskalno pravilo, pravi, da to nima učinkov. Ko država troši več, privatni sektor, ki se po Lukasu obnaša racionalno, varčuje za jutri, ko bo država trošila manj. Učinka na agregatno povpraševanje in s tem na gospodarsko rast pa ni od nikoder. Kako pa naj državni proračun varčuje danes, da bo več trošil jutri? Tako, da danes odplačuje kredite in jih najema jutri, ko v krizi ne bo imel dostopa do njih? V slovenskih razmerah je zagotovo najbolje voditi pravoverno politiko zdravih financ: uravnotežujmo državni proračun, da z neravnotežjem v državnem proračunu ne bomo povzročali drugih neravnotežij v gospodarstvu. Drugo skupino razlogov proti fiskalnemu pravilu pa sestavljajo »politični« pomisleki. Srhljivo se mi zdi, kako nam neoliberalci, kamor kot edina spada nova klasična šola, prodajajo za zlato idejo komandne ekonomije, po kateri lahko fantje, ki znajo računati regresije, izračunajo našo bodočnost in precizno urejajo zadeve. Starejši ekonomisti poznamo to iluzijo iz sedemdesetih let. V resnici je danes marsikaj možno izračunati, a za sprejemanje odločitev je treba imeti občutek in dobro statistiko. Da se gospodarstvo pregreva, jasno kažejo ob dobri statistiki inflacijska stopnja, realna mezda, trgovinska bilanca in zadolževanje vseh treh sektorjev v gospodarstvu. V svetu guvernerji nacionalnih bank in finančni ministri ravnajo zelo različno, a dobri so se vedno nanašali na svoje ocene. Žalostno je, če neki mladeniči z znanjem matematike in ekonometrije, ki k nam niso nikoli prišli niti na pivo, določajo usodo Slovenije in njenih prebivalcev. Žalostno je tudi, če v državi nimamo političnega sistema, ki bi lahko dovoljeval fleksibilnost davčne politike, ki ni le politika salda državnega proračuna, pač pa tudi politika struktur javnofinančnih prihodkov in odhodkov. Tedaj večja poraba državnega proračuna v času, ko je prilivov veliko, ne razvnema pisanja, ker vemo, kaj si lahko privoščimo prek države. Tako imenovano managiranje elementov efektivnega povpraševanja je prava umetnost, ki jo morajo znati finančni ministri. Jutri pa bomo ravnali skladno z razmerami, ki nas bodo osrečile jutri. In to bi morala politika znati pojasniti, ljudje pa razumeti, saj gre za njihovo korist. Verjetno ne bomo imeli večjo javno porabo, ko ne bo denarja zanjo? Kaj pa bi nam koristilo fiskalno pravilo, če bi se v Sloveniji odločili, da javno porabo povečamo od sedanjih 37 odstotkov BDP na 47 odstotkov, kot je značilno za Francijo? Zato fiskalno pravilo potrebujejo zgolj invalidne demokracije. Ali nekdo, ki ima koristi od izživljanja nad majhnimi narodi!
Maks Tajnikar 