Znova in znova naletim na površno razumevanje javnega sektorja, neprofitnosti in solidarnosti. Najbolj pogosto najdemo zmedo okoli teh pojmov v razpravah o zdravstvu in šolstvu. Zmedo na žalost najdemo tudi v odločitvah ustavnega sodišča in politikov, ki sprejemajo zakone, pa tudi mojih profesionalnih kolegov. Da bi jih razumeli, je namreč treba zelo dobro razumeti mikroekonomiko.
Za javni sektor so značilni količinski cilji poslovanja vsakega posameznega ponudnika. V tržnem sektorju ponudniki sledijo profitnim ciljem, ko prodajajo na trgih. V razmerah popolne konkurence na trgu maksimiranje profita ponudnikov na splošno (!) vodi do maksimalne družbene (Paretove) učinkovitosti, pri kateri nihče ne more izboljšati svojega položaja, ne da bi kdo drug svoj položaj poslabšal. Vendar gospodarstvo ne doseže maksimalne družbene učinkovitosti, če je na trgu nepopolna konkurenca, če imajo dobrine značaj javnih dobrin, če proizvodnja in potrošnja dobrin povzročata zunanje učinke in če imajo tržni subjekti nepopolne informacije. Če pa profitni cilji in trg ne vodijo gospodarstva do maksimalne družbene učinkovitosti, lahko država poskuša povečati družbeno učinkovitost s postavljanjem količinskih ciljev, do katerih trg in profitni cilji ponudnikov ne pripeljejo, a naj bi bili bližje maksimalni družbeni učinkovitosti.
Količinske cilje postavlja država vsakemu posameznemu ponudniku. V takih razmerah trg ne vzpostavlja več ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem. Zato tudi ni več potrebna spodbuda neravnotežnih profitov. To so profiti, ki nastanejo zaradi razkoraka med obsegom ponudbe in obsegom povpraševanja, ki povzročajo, da ponudniki ponujajo več ali manj blaga in s tem vzpostavljajo ravnotežja na trgih. Ker so za javni sektor značilni količinski cilji, neravnotežni profiti v javnem sektorju nimajo več nobene vloge.
Proizvodnjo v skladu s količinskimi cilji mora država plačati, saj ponudniki ne prodajajo več blago na trgu po tržnih cenah in na ta način ustvarjajo prihodke. Cena, ki jo mora postaviti država, ki v bistvu kupuje dobrine v obsegu količinskih ciljev, ne sme obsegati neravnotežnih profitov. Obsegati mora ravnotežni profit, saj drugače proizvajalci ne morejo dolgoročno financirati proizvodnje (na primer: plačati obresti za najeti kredit po povprečnih pogojih na finančnih trgih). Obsegati mora tudi amortizacijo in povprečno ceno (strošek) delovne sile (v slovenski praksi: povprečno bruto bruto plačo). Cena, ki jo plača država za doseganje kolektivnih ciljev mora torej biti dolgoročna ravnotežna cena (tako imenovana produkcijska cena) s povprečnimi donosi na kapital in delo za celotno panogo (ponudnike neka dobrine). Taka cena ne obsega neravnotežnih profitov, ki izražajo tržna neravnotežja, in mora biti enaka za vse ponudnike v panogi. Zato taka cena zagotavlja neprofitno poslovanje ponudnikov. Slednje torej lahko zagotavljamo že z ustrezno kalkulacijo cene dobrin, ki jih država plačuje skladno s količinskimi cilji.
Znotraj panoge so ponudniki različno učinkoviti. Različna učinkovitost jim daje pri enakih produkcijskih cenah različne dohodke. Pri privatni lastnini kapitala (in ceni dela s trga dela) so ti dohodki profiti. Ta spodbuda je v zgodovini trga glavna spodbuda razvoja produkcijskih sil, torej večje produktivnosti dela in večje učinkovitosti uporabe produkcijskih sredstev. Ta spodbuda nastaja tudi pri cenah na ravni produkcijskih cen in neprofitnem oblikovanju cen, a morajo za to biti produkcijske cene enake za vse ponudnike določene dobrine.
Različne modele plačevanja v zdravstvu (glavarine, točke, SPP in podobno) uporabljamo zato, da zagotovimo te spodbude. Vsi modeli so oblikovani tako, da dajejo različno učinkovitim izvajalcem v zdravstvu različne dohodke. A z uporabo navedenih modelov plačevanja ni nujno, da omogočimo nastajanje neravnotežnih dohodkov pri izvajalcih. Zato z njimi tudi ne onemogočamo neprofitnega poslovanja izvajalcev zdravstvu. Morajo pa biti cene v okviru teh modelov plačevanja oblikovane tako, da ne obsegajo neravnotežnih dohodkov.
Cene, brez neravnotežnih dohodkov, pa omogočajo nastajanje spodbud za učinkovito poslovanje tudi v razmerah, v katerih morajo ponudniki dosegati količinske cilje, če so (produkcijske) cene enake za vse ponudnike določene dobrine. Te spodbude nikoli ne nastajajo pri vseh ponudnikih v panogi in niso trajne. Se pa morajo nanašati na osebe, ki odločajo v gospodarjenju ponudnikov. Vedno morajo biti privatne. Če je ponudnik v privatni lasti, so to profitne spodbude v obliki tako imenovanega ekstra profita. Spodbude se lahko pokažejo tudi v dohodkih zaposlenih, kot ekstra dohodki, a morajo potem ti vplivati na poslovne odločitve v ponudniku. Drugače so te spodbude nekoristne, s tem pa so nekoristni tudi različni modeli plačevanja v zdravstvu, saj ti omogočajo nastanek teh dohodkovnih spodbud. Potem je smiselno sredstva za doseganje količinskih ciljev med ponudnike preprosto razdeljevati glede na njihove individualne stroške.
Neprofitno oblikovanje cen ponudnikom omogoča zgolj neprofitno poslovanje. Ta prisila obstaja zato pri plačevanju ponudnikov glede na količinske cilje ne glede na njihovo lastnino. Zasebni lastnik ponudnika pričakuje vse oblike profitov (ravnotežni, neravnotežni in ekstra). Če se ni pripravljen odreči neravnotežnemu, ne more biti del ponudnikov pri doseganju količinskih ciljev. Če država take ponudnike kljub temu potrebuje, jih mora organizirati sama v državni lasti. Država lahko uporabi kot spodbudo za učinkovito poslovanje državnih ponudnikov ravnotežni in ekstra profit.
Da bi država lahko plačevala ponudnike za njihovo doseganju količinskih ciljev, mora pri sebi zagotoviti določena sredstva. Način državnega plačevanja ponudnikov ni povezan z načinom pridobivanja teh sredstev. Sredstva lahko država zagotovi tako, da jih zbere od vseh državljanov, lahko pa jih tudi samo od enega. Lahko jih zbira preko različnih organizacijskih oblik (v zdravstvu preko državnega proračuna ali preko zavarovalnic obveznega zdravstvenega zavarovanja) in tudi po različnih kriterijih. Plačevanje ponudnikov dobrin v javnem sektorju iz tako zbranih sredstev imenujemo kolektivno financiranje. Kolektivno financiranje ni značilnost tržnega gospodarjenja, je značilnost javnega sektorja, kot je doseganje količinskih ciljev značilnost javnega sektorja.
Solidarnostni način je eden od možnih načinov zbiranja sredstev za kolektivno financiranje. Ker gre pri solidarnostnem načinu zbiranja sredstev za prelivanje med končnimi plačniki (davkoplačevalci), solidarnostnega zbiranja sredstev ni mogoče zagotoviti, če država ne zbira sredstev na enem mestu (državni proračun, obvezno zdravstveno zavarovanje). To, da država mora pridobiti sredstva za plačevanje ponudnikov pri doseganju količinskih ciljev, ji omogoča, da pri zbiranju sredstev uveljavi kriterij solidarnosti. A solidarnost in plačevanje ponudnikov imata samo eno skupno točko: določen obseg sredstev za plačevanje ponudnikov pri neki državni blagajni. Solidarnost lahko uveljavi država pri različnih načinih plačevanja ponudnikov (tudi če ni po neprofitnih načelih). Določeno plačevanje ponudnikov (tudi na neprofitni način) lahko država uveljavi pri različnih načinih zbiranja sredstev (tudi z zbiranjem na nesolidaren način).
V primeru vseh oblik dohodkovne solidarnosti pri pridobivanju sredstev država upošteva razlike med končnimi plačniki, ki izvirajo iz njihovega dohodkovnega statusa, in s tem uveljavlja enako dostopnost prebivalstva do dobrin javnega sektorja ne glede na njihove dohodke. Ker razlike v dohodkovnem statusu posameznikov nastajajo tudi z dohodki, ki so neravnotežni in ekstra (ne pa ravnotežni), dohodkovna solidarnost pa odpravlja vpliv teh razlik pri dostopu do dobrin, dohodkovna solidarnost daje podlago za zahtevo, da tudi ponudniki delujejo neprofitno in s tem ne povzročajo nastajanje teh razlik. Neprofitno poslovanje onemogoča nastajanje razlik v dohodkovnem statusu ponudnikov na podlagi sredstev, ki naj bi omogočala ponudnikom doseganje količinskih ciljev in ki naj bi preprečevala vpliv teh razlik na dostopnost do dobrin javnega sektorja. Po tej poti solidarnost utemeljuje tudi neprofitno poslovanje ponudnikov. Vendar ta utemeljitev ne temelji na problemu doseganja družbene učinkovitosti.
Maks Tajnikar 